Nek indijanski poglavar je opisal belce:
"Beli vedno nekaj iščejo. Le kaj iščejo? Nenehno nekaj želijo. Vedno so zaskrbljeni in zagnani. Imajo zategle obraze, strmeče oči in kruto obnašanje. Ne razumemo kaj hočejo. Mi mislimo, da so zmešani."
Si zaskrbljen? Te mučijo misli "Kaj če..?".
Istovetiš se s svojim razumom in kreiraš namišljeno prihodnost ter strahove. Nemogoče se je spoprijeti s situacijo, ki ne obstaja. To življenje in zdravje uničujoče stanje lahko ustaviš. Preprosto, zavedaj se sedanjega trenutka. Začuti svoj vdih in izdih, zrak, ki gre skozi telo. Občuti energijo svojega telesa. In vse s čemer se moraš spoprijeti v svojem življenju je zgolj ta trenutek. Vprašaj se kakšne skrbi imaš zdaj, ne čez 5 minut, jutri, naslednje leto... Kaj je narobe v temu trenutku? Vedno se lahko spoprimeš s tem trenutkom, nemogoče pa se je spoprijeti s prihodnostjo. Rešitev in moč za pravo reakcijo bosta vedno prisotna, ko ju potrebuješ, ne prej, ne kasneje.
"Lepega dne mi bo uspelo!"
Si se tako zelo osredotočil na svoj cilj, da si izgubil stik s sedanjostjo? Počneš to brez užitka? Čakaš, da boš enkrat zaživel?
S takšnim miselnim vzorcem ne boš nikoli srečen, ne glede kaj dosežeš ali doživiš, saj se ti bo prihodnost vedno zdela boljša. To je popoln recept za nenehno nezadovoljstvo.
Ali nenehno čakaš?
Na boljše čase, boljšo službo, uspeh, da otroci odrastejo, da bo nekdo prišel in te popeljal v pravljično razmerje,...
Ljudje zapravijo celo življenje, ko čakajo, da bodo začeli živeti.
Čakanje je stanje razuma. Pomeni da si želiš prihodnosti, da ne sprejemaš sedanjosti. Nočeš tega kar imaš, temveč si želiš kar nimaš. Ta notranji konflikt ti jemlje kvaliteto življenja in možnost užiti zdaj.
Že Buda je učil, da naše trpljenje izvira iz nenehnega stremljenja in hrepenenja po več.Nič ni narobe, če želiš izboljšati svojo življenjsko situacijo, a ne moreš izboljšati svojega življenja. Življenje je primarno in je kot takšno popolno. Življenjska situacija v kateri se nahajaš pa je rezultat tvojih izkušenj. Tudi ni narobe imeti ciljev, a trud zanje vlagaš sedaj.
http://www.youtube.com/watch?v=hGXlR9tEt30&feature=related
Velikokrat ljudje čakajo na priložnost. Ta ne more priti v prihodnosti. Častiti in sprejeti moraš sedanji trenutek, sprejeti to kar si sedaj in biti hvaležen za vse kar imaš in kar je. Hvaležnost za sedanji trenutek in polnost življenja sedaj je največja priložnost.
Si nezadovoljen s tem kar imaš? Ali celo zafrustriran in jezen zaradi svoje trenutne nesreče? Morda te vse to pripelje do milijonov, a na dnu se boš še vedno čutil neizpolnjen. Morda imaš veliko vznemirljivih izkušenj, ki si jih lahko kupiš z denarjem; a te pridejo in gredo, praznina pa ostane.
Zato opusti miselni vzorec čakanja. Če se ti kdo opraviči:" Oprostite, ker ste morali čakati!", odgovori: "Nič hudega, saj nisem čakal. Sem samo stal tukaj in užival trenutek - užival s seboj.".
Naša življenjska pot ima zunanji in notranji smisel. Zunanji namen je prispeti na cilj, ki si si ga zadal, kar je povezano s prihodnostjo. A kolikor si se povsem osredotočil na korake, ki jih želiš narediti v prihodnosti in si pozabil na korak, ki ga stopas sedaj, si izgubil notranji namen. Notranji namen nima naveze s tem kaj počneš in kam greš, ampak kako. Ni povezan s prihodnostjo, temveč z zavedanjem tega trenutka.
Zunanji smisel lahko gradi milijon korakov, notranjega samo eden, ki ga stopaš zdaj. Ko se začneš zavedati tega trenutnega koraka, sprevidiš, da je del vseh korakov in tudi del cilja. Kvaliteta in lepota tega trenutka te pripelje do svoje Biti in tvoja notranja luč zažari skozi tebe. To je namen in izpolnitev tvojega notranjega smisla, potovanje vase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar