23 'Dobro' in 'Zlo'

Tako zelo se razveselim komentarjev, da najraje ne bi šla v službo, temveč bi napisala še kakšen blog ali tri. ...očitno je moj ego še zelo živ... :) ...ampak se ga končno zavedam in ga budno opazujem.


Naše okolje veliko uporablja izraza ego in ljubezen do samega sebe. Kot prava tehtnica sem šla skozi veliko muk, da bi razumela razliko med njima in našla tisto mejo med tako negativno označenim egom in zelo opevano ljubeznijo do samega sebe. V Tolletovih knjigah sem končno našla odgovor, ki me je pomiril.

Ali je res potrebno imeti odnos do samega sebe?
Zakaj preprosto nisi svoja bit? Zakaj se moramo deliti na jaz in bit, subjekt in objekt? Tale razumsko vodena ločenost je bistvo vseh nesoglasij in nasprotij v našem življenju.

Z razsvetljenostjo postaneš eno. Prenehaš se obsojati, prenehaš se smiliti sam sebi, nisi ponosen nase, se ne sovražiš.... Ne obstaja več jaz, ki bi ga moral zaščititi, braniti in hraniti.

Z razsvetljenostjo en odnos odpade: odnos do samega sebe. Ko se le temu odpoveš, bodo vsi tvoji preostali odnosi, odnosi z ljubeznijo.



Prav tako me je po prvih romantičnih izkušnjah begala naša dvoličnost. Razlika v odnosu do prijatelja in razlika v odnosu do partnerja.
Prijatelja lahko podpiraš v vseh njegovih odločitvah in mu želiš čim več razburljivih doživetij in ga seveda vedno razumeš ter nikoli ne obsojaš.
Kaj pa "ljubljenega" sopotnika? Najraje bi ga zaklenili na varno in imeli pod 24-urnim nadzorom. Vkolikor doživi kakšen srečen trenutek brez tvoje vpletenosti, pa mu že poskusiš vzbuditi občutek krivde in mu dati vedeti, da je naredil nekaj slabega.

Podobne dogodke v neki situaciji označimo za dobre, v naslednji pa za negativne.
Kako lahko ločimo dobro in zlo?
Ali sploh vidimo celotno sliko?

Ni slabih in dobrih dogodkov, je le tok dogodkov, ki imajo svoj namen. Edino modro se je toku dogodkov prepustiti, le ego se upira toku, ter ustvarja svojo dramo in se hrani v nesreči.
Pojav bolezni ali nesrečen dogodek je lahko sprva videti kot slab, a čas pokaže kaj je bilo v temu pozitivnega.
Morda ste postali bolj dovzetna in bolj resnična oseba.


Kje je izvor naše potrebe po ločevanju na dobro in zlo?
Zakaj doživljamo občutek krivde?

http://www.youtube.com/watch?v=uH3dtxIyClM&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=vTuv90PiLbg&feature=related

Irski profesor teologije, Miceal Ledwith v filmu "What the Bleep!" razpreda zgodovino religije. Njen namen pred tisočletji je bil vzpostaviti nadzor in oblast.
Podoba "boga" s sivo brado, ki sedi na oblaku in budno spremlja vsa naša dejanja, ter jih zapisuje. Ko bo napočil "sodni dan", pa se bomo morali zagovarjati. Da nam je življenje "lažje", pa imamo različne zapise z zapovedmi kaj se sme in kaj ne, kaj je prav in kaj narobe.

Trdi, da smo prav vsi "verni" in živimo po "božjih zapovedih", četudi morda nikoli nismo bili ne v cerkvi, ne v sinagogi ali v mošeji.
Če deček izgubi očeta, kaj mu povemo, kam je odšel? V nebesa! Razmislite o 10 božjih zapovedih. Se vaša moralna načela opirajo nanje? Se bojite kazni, če ste prepričani, da ste ga polomili? Vas razjeda krivda za storjene napake?...

Vsa ta načela so bila v nas vcepljena skozi tisočletja z namenom nadvlade in niso prav nic del nas. Dobro in zlo ne obstajata, vse so le izkušnje. Biti moramo dovolj zavestni, ter se zavedati fizikalnih zakonov, ki veljajo v vesolju; vsaki akciji sledi reakcija. Vsako dejanje bo prineslo posledice s katerimi se bomo morali slej kot prej spoprijeti. Pomemben je le občutek miru, ki ga občutimo v svoji duši.

Namen našega rojstva zagotovo ni, da se čimbolj "uspešno" prebijemo skozi življenje; da ne postanemo kak zadrogiranec ali spolni obsedenec... Namen je mnogo višji.
Raziskati neznano in odkriti našo moč. ....Ni čudežev, je le višji nivo zavesti.
Lahko vplivamo na tok dogodkov?
Ali lahko premagamo bolezni?
Ali postanemo celo nesmrtni?